Pogosta vprašanja

Gnojila so vse snovi, ki jih uporabljamo za gnojenje in dognojevanje rastlin.

Uporaba gnojil je nujno potrebna za uspešno rast in razvoj rastlin. Z gnojili vnašamo hranila za boljšo rodovitnost tal in izboljšamo strukturo tal.

Posamezna gnojila vsebujejo več ali manj hranil, ki jih rastline potrebujejo za rast in razvoj.

Glavna so tri hranila, ki jih rastline ne dobijo dovolj iz tal. To so dušik (N), fosfor (P) in kalij (K).

Sekundarna ali druga hranila so kalcij (Ca), magnezij (Mg), natrij (Na) in žveplo (S).

Mikrohranila: bor (B), kobalt (Co), baker (Cu), železo (Fe), mangan (Mn), molibden (Mo) in cink (Zn), so pomembna za rast rastlin v količinah, ki so majhne v primerjavi s količinami primarnih in sekundarnih hranil.

Gnojila delimo na mineralna in organska gnojila.

Sodobna organska gnojila morajo biti toplotno obdelana tako, da ne vsebujejo patogenih organizmov in semen plevelov. So v obliki pelet, granul in tekočin. Primerne so za raztros, zalivanje ali škropljenje.

Pri nastajanju organskih gnojil poteka naravni postopek humifikacije, pri čemer se uničijo patogeni organizmi in pleveli ter ostanejo koristni mikroorganizmi. Z vnosom naravnih organskih gnojil v tla, vnesemo tudi koristne mikroorganizme, ki obogatijo tla. Visoka vsebnost organske snovi, nad 70 %, pospešuje tvorbo humosa v tleh. Organska gnojila izboljšujejo strukturo tal oziroma zmanjšujejo zbitost tal. S tem pa se poveča sposobnost zadrževanja vode, kar je velika prednost za pridelavo rastlin v sušnih razmerah. Z redno uporabo organskih gnojil pospešujemo vzpostavitev por za preskrbo tal z zrakom in vodo. Rezultati uporabe organskih gnojil so pokazali več prednosti. Dobre rezultate dosežemo tako pri količini, kot tudi kakovosti pridelka. Plodovi so bolj čvrsti in sočni, vsebujejo več suhe snovi ter hitreje dozorijo. Rastline so zdrave in bolj odporne na bolezni. Tla so manj zbita in bolj rodovitna.

Organska gnojila uporabimo za osnovno gnojenje s počasnim sproščanjem hranil. Vsebujejo vsa makro in mikro hranila za uspešno rast. Po potrebi lahko gnojimo tudi skozi vso rastno sezono. Pomembna prednost je, da lahko gnojimo tik pred setvijo ali sajenjem brez nevarnosti ožiga korenin ali mladih rastlin. Uravnotežena vsebnost hranil v organskih gnojilih poskrbi za popolno gnojenje. Večina hranil je organsko vezanih, zato se postopno sproščajo in so dostopna več mesecev.

Z organskimi gnojili lahko gnojimo vse vrste kultur odzunaj in v zaprtih prostorih.

Prednosti organskih gnojil:

• Rastlina postane odporna na bakterije, viruse in različne bolezni.
• Okrepi in obnavlja prst ter mikroorganizme.
• Boljši okus in vonj plodov.
• Manjša koncentracija hranil, kar zmanjšuje možnosti »prekomernega gnojenja.

Slabosti organskih gnojil:

• Vonj gnojil, ki običajno ni prijeten
• Težko določanje prisotnost količine gnojila v substratu, nezmožnost merjenja EC vrednosti.
• Počasnejše sproščanja hranil –najprej prisotna sinteza hranil iz živih organizmov, kar upočasni absorpcijo.
• Cena.

Mineralna gnojila (rudninska gnojila) Vsebujejo hranila, ki niso bistveno drugačna od organskih gnojil, so pa bolj zgoščena in lahko posamična.

Delimo jih na enojna (enostavna) in sestavljena (kombinirana).

Enojna (enostavna) so tista, ki vsebujejo le po eno izmed glavnih hranil: dušik, fosfor ali kalij.

Sestavljena (kombinirana) so tista ki vsebujejo dve ali tri glavni rastlinski hranili.

Mešana gnojila so narejena z mešanjem dveh ali več enostavnih gnojil, največkrat so v obliki manjših zrnc granul (zrnata gnojila).

Spojena ali kompleksna gnojila nastanejo tako, da v raztopini določenih soli, ki vsebujejo dušik, kalij in fosfor, nastanejo kemične spojine med njimi. Tako vsebuje vsak posamezen delec in vsaka granula popolnoma isto razmerja N,P in K.

Sestavljena gnojila vsebujejo več glavnih hranil. Koliko odstotkov hranil ima določeno sestavljeno gnojilo pove formula: N:P:K 15:15:15, pove, da vsebuje gnojilo 15 % dušika, 15 % fosforja in 15% kalija.

Trdna mineralna gnojila, glede na hitrost sproščanja hranil, delimo na hitro topna gnojila (takojšni a kratkotrajen način delovanja) in na dolgoročna, počasi topna gnojila ( počasno, dolgotrajno delovanje). Dolgoročna gnojilo so navadna ali oplaščena s kontroliranim sproščanjem hranil 3 ,4 ,6 ali 9 mesečnim delovanjem.

Tekoča gnojila so raztopine dušikovih, fosforjevih in kalijevih spojin z dodatkom mikroelementov in vitaminov. So v tekoči obliki, to pomeni, da so vsa hranila topna v vodi in tako takoj dostopna rastlini. Dodajamo jih z zalivanjem ali foliarno (škropljenje) preko listov, še hitrejši učinek delovanja. Učinkujejo tudi v vročem vremenu, ko hranila v drugi obliki rastlina nedostopna.

Specialna gnojila so lahko v tekoči ali trdni obliki namenjena prav specifični skupina rastlin. Vsebujejo vsa hranila, v takšni kombinaciji, ki so za rastlino najprimernejša.

Rastline potrebujejo za svojo rast, zdrav razvoj in dober pridelek uravnoteženo gnojenje in pravo kombinacijo hranil. Ob pomanjkanju makro ali mikro hranil so lahko znaki na različnih delih rastline zelo hudi, v skrajnih primerih pa lahko ostanemo popolnoma brez pridelka in rastlina celo propade.

Na pomanjkanje hranil v tleh pomembno vplivata struktura in tekstura tal, količina padavin, talna osnova, pH tal in medsebojna razmerja med posameznimi hranili v tleh. Seveda pa je pomembno tudi gnojenje, predvsem vrsta, količina in kakovost gnojila, pa tudi ustrezen čas gnojenja.

Pomankanje Dušika (N)

Dušika primanjkuje, kadar neustrezno in premalo gnojimo ali pa prekomerno zalivamo.

Rastline potrebujejo dušik, da tvorijo aminokisline, ki gradijo beljakovine. Beljakovine so bistvene za življenje rastlin in opravljajo številne funkcije znotraj rastlin. Beljakovine so odgovorne za sintezo DNK genetskega materiala ali navodil, ki so potrebne za rast rastlin. Proteini zagotavljajo strukturno podporo v celičnih stenah in so sestavni del “transporta” hranil in encimskih reakcij. Rastline, ki imajo porumenele liste, lahko kažejo znake pomanjkanja dušika. Ob pomanjkanju dušika starejši listi rumenijo, mlajši pa so svetlo zeleni. Tudi stebla lahko postanejo rumene barve. Rast celotne rastline se upočasni.

Pomankanje Fosforja (P)

Fosfor je eden izmed ključnih elementov za fotosintezo in rast rastlin.

Fosforja primanjkuje v zbitih tleh, v preveč kislih ali bazičnih tleh in ob presežkih železa in cinka. Če ugotovite, da rastline rastejo počasi in opazite, da se listje spreminja iz živahne zelene barve v zeleno-vijolično bravo, je lahko krivo pomanjkanje fosforja.

Pomankanje Kalija (K)

Kalija primanjkuje, kadar temperature močno nihajo, kadar pretiravamo z gnojenjem s kalcijevimi gnojili.

Kalij je bistveni element za sintezo beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Potreben je tudi za pravilno delovanje klorofila in drugih encimov, ki sodelujejo pri fotosintezi. Prvi znaki pomanjkanja kalija na rastlinah se pokažejo na robovih listov rumeno-rjave barve. Ob pomanjkanju kalija robovi starejših listov porjavijo, tkivo med žilami pa porumeni.  Rastline lahko nenadoma propadejo.

Pomankanje Magnezija (Mg)

Magnezij je potreben za tvorbo klorofila, encimsko aktivnost in uporabo ogljikovih hidratov in maščob. Magnezija primanjkuje v kislih tleh in kadar je v tleh preveč kalija. Pomanjkanje magnezija se lahko kaže kot odpadanje listov, kloroza ali porumenelost listov.

Pomankanje Kalcija (Ca)

Kalcija primanjkuje v daljših sušnih obdobjih, nizkih temperaturah, visoki zračni vlagi ali tudi slaba preskrbljenost z borom.
Kalcij je potreben za prenos hranil, strukturno podporo, encimsko aktivnost in delitev celic. Pri nekaterih rastlinah je kalcij potreben za boljše črpanje dušika in drugih hranil. Pomanjkanje kalcija se lahko kaže kot počasna rast rastlin ali pojav črnih pik na listih. Novi listi so nepravilno oblikovani, rastlinsko tkivo propada, opazimo suho gnitje. Rastline so manj odporne.

Pomankanje Žvepla (S)

Žveplo je bistvenega pomena za tvorbo določenih aminokislin, proteinov, encimov in rastlinskega klorofila. Starejši listi postanejo svetlo zeleni, mladi novi listi na vrhu rastline postanejo bledo rumeni.

Pomankanje Železa (S)

Železa primanjkuje v alkalnih tleh, kadar je v tleh veliko cinka ali mangana, v mokrih in hladnih tleh ali takrat, ko so korenine rastlin poškodovane.

Železo deluje kot katalizator za nastanek klorofila. Pomembno tudi pri številnih encimskih reakcijah. Pomanjkanje se lahko pojavi kot kloroza ali počasna rast.